Sem preprost fant, ki meni, da je življenje nekaj čudovitega! Verjamem, da živimo v svetu, kjer lahko dosežemo skoraj vse, kar si želimo, če se le potrudimo za to in seveda, če izkoristimo znanje, ki ga je okoli nas na pretek. Sem človek, ki se veseli življenja, dela, dosežkov in obenem vsakega dne posebej.

Zadnjih 25 letih življenja se z največjim žarom posvečam vprašanju, kaj je pravzaprav skrivnost uspeha, sreče in zadovoljstva. Imel sem to srečo, da sem pred 24 leti čisto po naključju videl enega od video izobraževalnih filmov angleškega podjetja Video Arts in podpisal z njimi pogodbo o ekskluzivnem zastopanju pri nas.
Ker je Video Arts najuglednejše podjetje na svetu za tovrstno izobraževanje, sem kasneje zlahka dobil še zastopstva za ostala najboljša podjetja na področju HRD,  kot je ameriško Nightingale Conant z izobraževalnimi avdio programi, podjetje doktor Mereditha Belbina iz Cambridgea s svojim psihoanalitskim testom Interplace in podjetje Seven Dimensions iz Avstralije s kazalci veščin ter še nekaj podobnih podjetij.
Postal sem dejaven član ASTD – American Society for Training and Development in ETMA – European  Training Media Association in moram priznati, da me je naravnost zasvojilo vse, kar je povezano z razvojem človekovega potenciala.

V svojem življenju sem osnoval več podjetij in dosegel z njimi tudi kar precej uspehov, obenem pa tudi več bolečih neuspehov in razočaranj. Vse preveč sem se namreč učil iz svojih napak in neuspehov ter seveda vsako posebej tudi drago plačal.

Morda so mi do sedanjih spoznanj v veliki meri pomagale prav vse napake, ki sem jih storil. Dejstvo pa je, da mi nikoli niso vzele volje do življenja; v bistvu prav nasprotno. Z vsako napako in z vsakim padcem verjamem, da sem postal še boljši. Odkar pomnim pravzaprav študiram. Brez pretiravanja lahko rečem, da sem preštudiral več kot 500 različnih izobraževalnih programov. Ne govorim o rednem študiju, kjer se učiš po nekem učnem načrtu na zalogo, za ocene, za papir oziroma diplomo. Govorim o programih, ki sem jih študiral zato, da bi rešil svoje probleme in dosegel zastavljene cilje, ker me je vedno zanimalo, kako uspeti v tem, kar si želim.

V času ene najhujših kriz v mojem življenju, sem na ameriškem kongresu ASTD, osebno spoznal Anthonya Robbinsa, ki me je izjemno navdušil s svojim programom Personal Power oz Osebna Moč. Ta program sem do sedaj  preštudiral vsaj 7 krat. Kasneje sem kupil vse njegove knjige in audio izobraževalne programe in iz njih potegnil cel kup naukov, ki so mi zelo pomagali pri mojem osebnem razvoju.
Nato sem si izpisal vse avtorje, ki jih je Anthony Robbins v svojih programih omenil kot njegove učitelje in kupil v glavnem vsa njihova dela ter jih tudi preštudiral. Med avtorji, ki jih najbolj cenim so še: Steven Covey, Ken Blanchard, Wayne Dyer, Brian Tracy, Og Mandino, Dale Carnegy, Napoleon Hill, Anthony de Melo, Joe Vitale  in ostali !!!!

Na moji življenjski poti mi tako imenovani uspeh nikoli ni zameglil um do te mere, kot mnogim drugim "uspešnim ljudem", da bi v želji po pehanju za uspehi izpustil čar življenja, užitkov, zadovoljstva.
 
Pravzaprav lažem!!!

10 let svojega življenja sem dobesedno »zapravil« s svojo bolno ambicioznostjo, pehanjem za novimi uspehi in z naivnim razmišljanjem, kako neverjetno pameten sem in kako zelo bom uspel.
Imel sem več podjetij in mnogo projektov, delal sem po 18 ur na dan in na zunaj sem deloval kot uspešen podjetnik, ki je že pri 30 letih dosegel zares veliko. Po napornem in stresnem delu, pa se nisem znal odpočiti in trezno premisliti, kako naprej, pač pa sem verjel, da si zaslužim sprostitev na različnih zabavah in potovanjih. V tem času sva z ženo po nepotrebnem zapravila tudi mnogo denarja, tako kot to delajo mnogi pohlepni, arogantni podjetniki, ki jim prvi uspehi zameglijo um in mislijo, da jih nič več ne more ustaviti.
Ni minilo dolgo, ko se je začelo za mojim hrbtom vse komplicirati in podirati in kmalu sem postal ujetnik vseh svojih bolnih ambicij, svojih podjetij, svojih zaposlenih in seveda dolgov.

Spoznal sem, da nisem niti približno tako pameten, kot sem mislil. Ugotovil sem, da se pri denarju običajno konča tudi prijateljstvo in takrat sem v svojem življenju padel najnižje, najgloblje možno, saj sem bil zadolžen do vratu, nesrečen, razočaran, prestrašen in bolan. Že v nedeljo popoldne me je stiskalo v grlu in prsih ob misli na ponedeljek zjutraj in tako vsak dan znova. V tem obdobju sem imel tudi več zdravstvenih težav, k zdravniku pa se nisem upal, saj me je bilo strah slišati diagnozo. Takrat sem se zatrdno odločil, da uspeh ne bo nikoli več moje glavno merilo ali cilj, pač pa bodo to sreča, duševni mir in harmonija.

Preostanek življenja sem potem posvetil iskanju odgovora na vprašanje, kako v življenju ustvariti harmonijo med osebnim uspehom, ki je predpogoj za vse ostalo, osebnim zadovoljstvom in seveda družino. Ves svoj prosti čas sem posvetil družini, športu in učenju: kako se bolje organizirati in postati gospodar svojega časa, kako voditi, prodajati, se pogajati, kako razumeti najprej samega sebe, se obvladati ter kako razumeti druge in jih obvladati, če je to potrebno…..

Kakšno je moje življenje sedaj?

Ne glede na krizo, ki vlada v vsem svetu, v Sloveniji in se seveda izjemno odraža tudi na našem uspehu,  lahko rečem, da z velikim optimizmom gledam v prihodnost. V času, ko se mnogi ljudje upravičeno bojijo, kaj jim bo prinesla prihodnost, sem jaz prepričan, da se nimam česa bati, če se držim načel, ki jih učim na svojih delavnicah in za katere iskreno verjamem, da lahko pomagajo komurkoli.

• Pred sabo imam jasne cilje: točno vem kaj hočem in se ne obremenjujem po nepotrebnem s tem česar nočem.  

• Vsak dan znova se učim iz naših programov od najboljših strokovnjakov na svetu.            
  
• Zjutraj se zbujam z veseljem, ker vem, da je pred mano čudovit nov dan, poln priložnosti in možnosti.   

• Razvil sem nekaj ritualov, kako vsak dan zasejati v svoje možgane seme nečesa pozitivnega. Vsako jutro znova se vprašam:

o    za kaj vse sem lahko hvaležen svoji usodi, da imam in sem
o    ter kaj prijetnega, lepega in vznemirljivega me čaka ta dan.

• Tibetanske vaje za energijo in mladosten videz so postale del moje dnevne rutine  in

• prav tako zdrava hrana in pijača

• Čez dan sistematsko in trdo delam.

• Vedno skrbim, da mi tudi za popoldne ostane dovolj dobre volje in vedrine za sina, ki živi z mano in za vse, kar me veseli.

• Skoraj vsak dan si vzamem čas za šport in prijatelje

• Pozno popoldne oziroma zvečer si običajno vzamem še malo časa za branje ali kakšno drugo izobraževanje. 

• Zvečer zaspim z mislimi na vse, kar verjamem, da me v prihodnosti še čaka lepega.

Mogoče še nekaj o tem, kako opravljam svoje delo in vodim svoje delavnice. Vse, kar učim na svojih delavnicah, sem tudi preizkusil v svojem življenju in večino tega tudi vsak dan živim. Za vsako stvar, ki jo učim, sem trdno prepričan, da deluje. Dnevi, ko vodim katero od svojih delavnic, so zame dnevi, ko resnično uživam od jutra do večera.
Na svojih delavnicah poskušam prenesti na ljudi, poleg vsega svojega znanja tudi vero v prihodnost in v svet ter navdušenje, kaj vse se da narediti in kako. Verjamem, da je večina udeležencev sposobna mnogo, mnogo več, kot verjamejo sami zase.
Včasih  namerno uporabljam besede in stavke iz normalnega življenja, na ogorčenje nekaterih tudi kakšno kletvico in se po drugi strani izogibam neživljenjskega jezika in dolgočasnega predavanja ter učenih besed.
Verjamem namreč, da mora biti vsaka delavnica kot predstava, kjer ni bistvo, da suhoparno poveš udeležencem čim več novosti in definicij, pač pa jih moraš najprej pritegniti, potem pa tudi navdušiti.  Vsaka delavnica je nekaj posebnega, ker skušam detajle oz. poudarke prilagoditi trenutni situaciji in skupini, ki je pred mano. 

Tako, kot je po eni strani izziv in užitek proučevati, kaj je skrivnost uspeha in sreče, je
po drugi strani moje delo tudi izjemno težko in naporno, saj mnogi ljudje ali že vse vedo, ali pa ne vedo, da ne vedo – in ti zadnji so najhujši. Najtežje je s takimi, ki so butasti, ampak zase mislijo, da so pametni. Žal pa je kar nekaj tudi takih, ki za svoje probleme in nesrečo krivijo druge in se na vse kriplje upirajo temu, da bi se spremenili. 

Ne glede na vse, pa imam svoje delo neskončno rad in bi ga delal, tudi če bi imel neomejeno denarja. Resničen užitek in zadovoljstvo asih govoriš s popolnimi »luzerji«, ki nizajo bedaste izgovore, kako se nič ne da narediti, spremeniti, kako jih drugi ne razumejo, kako bodo sicer nekaj naredili, spremenili, se odločili, samo ne sedaj, pač pa naslednjič, po prvomajskih praznikih, po počitnicah, po Novem letu….

Na delavnicah spoznavam na eni strani briljantne ljudi z iskrami v očeh, polne navdušenja, ki z zanimanjem spremljajo vse, kar povem, ki si stalno nekaj pišejo, ter se še med odmori zanimajo, kaj vse se še da in kaj  predlagam. So pa seveda tudi taki, ki jih je verjetno na usposabljanje poslal šef in so morali priti na delavnico, ne da bi si to želeli. Taki  pa sedijo za mizo s prekrižanimi rokami, zdolgočasenim izrazom na obrazu in jim niti na pamet ne pade, da bi kaj zapisali. Vsake toliko časa se potrudijo zgolj toliko, da sosedu nekaj konspirativno prišepnejo češ: bedarija, to so ameriške trap arije in prazne obljube, kajti oni že vedo, da je življenje kruto, krivično in nepošteno in se je škoda sploh truditi, saj že tako in tako preveč naredijo za svojo prenizko plačo. Kronski primer luzerja pa je gospa, ki se je kmalu po kosilu običajno opravičila, češ da bo morala oditi še pred koncem delavnice, ker nerada vozi po temi.
Si predstavljate: vodja kadrovske službe, ki naj bi skrbela za usposabljanje vseh svojih sodelavcev in ki ji je podjetje plačalo kotizacijo za drago delavnico, pravi da se nerada vozi po temi in jo v bistvu sploh ne zanima, kaj vse bi se še lahko naučila na seminarju in kaj bi lahko prenesla na sodelavce in v svoje podjetje.

Ne glede na finančne in objektivne težave verjamem, da sem v glavnem ostal/postal tak človek, kot sem si vedno želel biti.
Trudim se, da sem na voljo svojim zaposlenim, da jim pomagam, kadar me potrebujejo.
Poslovni partnerji mi pomenijo mnogo več kot zgolj priložnost za nove posle in zaslužek, saj se zavedam, da je prav od  njihovega zadovoljstva z mojimi delavnicami in njihovim napredkom v življenju, odvisna tudi moja sreča in prihodnost.
Kolikor le morem sem na voljo tudi svojim prijateljem in sorodnikom, kajti iskreno verjamem v prijateljstvo in izgradnjo odnosov.

In prav izgradnja odnosov – osebnih in poslovnih, menim, da je pomembnejša kot kdajkoli.
Živimo v  času, ko se mnogi ljudje, tako poslovni partnerji, kot tudi tako-imenovani prijatelji in znanci, sploh več ne oglašajo na telefon, če te ne potrebujejo, seveda pa istočasno pričakujejo, da se jim boš javil ti, kadar te potrebujejo oni.
Jaz se še vedno javljam na svoje telefone – moj GSM je 041 612 686; seveda nikoli
sredi sestankov, a najkasneje v roku 24 ur. Če z nekom nočem imeti opravka, mu to odkrito povem. Nikomur pa hinavsko ne rečem, da ga bom poklical, sprejel ali da bom premislil o njegovih predlogih, kot nekateri dvolično obljubljajo, potem pa od tega nikoli ni nič. 

Zadnja leta je zame značilno, da se trudim čim več prostega časa preživeti v krajih na drugem koncu zemlje, kjer živijo      preprosti, sicer revni, vendar bistveno bolj srečni in bolj pošteni ljudje. V teh krajih se odpočijem od hinavščine, negativizma  in dvoličnosti ljudi iz našega okolja, ki me preseneča tudi s strani takih ljudi, ki jim tega nikoli ne bi prisodil.

Tam ne slišim nič od tega, kaj nam slabega obeta naša politika in naši poslanci. Tam ne vidim, ne slišim in ne berem bednih prispevkov naših novinarjev, ki so za moje pojme pod vsako kritiko. Tam ne slišim neverjetnih novic o sprevrženih direktorjih, ki bi bili pripravljeni za pol procenta večji dobiček zapraviti vso svojo osebno integriteto in spraviti svoje zaposlene ob vse človeško dostojanstvo.

Tja grem najraje sam, tam je zame najlepši čas in prostor za razmišljanje in kovanje novih idej, delavnic, ter študiranje in samoizobraževanje. Moj cilj in moje sanje so, da bom tam enkrat živel čim večji del leta, daleč proč od Slovenije, Evrope, stresa, pehanja, negativizma in mračnjakov naše politike.

V izjemno zadovoljstvo mi je, kadar srečam kakšnega od udeležencev mojih delavnic, ki mi pove kako je zelo je spremenil svoje življenje in se pohvali, da je sedaj bolj srečen ali bolj uspešen, da si je postavil cilje in mnoge tudi dosegel.  V enako zadovoljstvo mi je tudi, ko mi kdo to napiše v pismu ali mailu. Nekatere od teh zgodb so objavljene tudi na naši spletni strani.

Za zaključek bi vam rad zapisal samo še sledeče: verjamem, da se mi nikoli ni potrebno bati prihodnosti, če se držim vsaj večine svojih navad, načel in pravil:
 

• Če se vsako jutro zbudim dobre volje.

• Če ne bom pozabil kaj je to nasmeh, prijaznost, odkritost, spodbudne beseda, kompliment.  

• Če se bom nenehno učil od najboljših in

• se nenehno trudil in pomagal graditi in spodbujati ter, če bom znal pohvaliti.

• Če bom vsak dan skrbel, da jem stvari, ki  jih moje telo potrebuje, ne pa vseh svinjarij, ki jih nudi moderna kulinarika in živilska industrija.

• Če bom skrbel za svoje telo vsaj tako dobro kot za svoj avto oziroma še bistveno bolj.

• Če si bom vzel dovolj časa za rekreacijo, za šport in užitke, potem se nimam česa bati niti kar se tiče zdravja.

• Medtem, ko se večina ljudi nenehno izgovarja, kaj se vse ne da, jaz stalno razmišljam in iščem, kaj se da.

• Med tem, ko mnogi ljudje zgolj zato, da ne bi naredili kaj narobe, ne naredijo nič, jaz stalno delam, da se stvari dogajajo.

• Medtem, ko se mnogi ljudje bojijo karkoli tvegati, oziroma se kakorkoli izpostaviti, mene to privlači, saj se zavedam, da je najbolj tvegano, če nič ne tvegaš.

• Med tem ko mnogi ljudje mnogo obljubljajo, naredijo pa nič, v glavnem vedno stojim za svojimi obljubami. 

Aleksander Pokovec