DELAVNICA TEHNIKE REŠEVANJA PROBLEMOV

 ZGODBA O USPEHU

 

 

Na delavnico Tehnike reševanja problemov sem se prijavil po priporočilu dobrega prijatelja, poslovnega partnerja. Zanimalo me je, če je delavnica res tako dobra, kot mi jo je predstavil. Glavni razlog, da sem se delavnice udeležil pa je bila preobremenjenost z delom in pomanjkanje časa. Zgodaj zjutraj sem odhajal na delo in se pozno zvečer vračal domov. Z enoletno hčerko skoraj nisem imel stika.

Zavedal sem se, da se moram naučiti česa novega, da se bom problemov in izzivov loteval na drugačen način in tako dosegal drugačne rezultate.

O delavnici sem slišal veliko pohval. Prijatelj se je na delavnici v dveh mesecih naučil mnogo novega, najbolj pa ga veseli  to, da se je naučil mnogo bolje organizirati čas in tako  boljše izkoristiti delavnik. Pri njemu sem videl kartico »Ideja za večjo uspešnost«, ki jo prejmejo udeleženci po končani delavnici. Na njej je zapisano nekaj preprostih pravil za boljšo izrabo časa, ki odlično delujejo in mu prihranijo mnogo časa.

Sprejel sem odločitev, da bom storil nekaj tudi zase, za lažje delo in življenje nasploh – udeležil sem se delavnice. Svojemu prijatelju sem zelo hvaležen za priporočilo, ki mi ga je posredoval. Zato sem se odločil, da priporočim delavnico tudi sam. Prepričan sem, da mi boste hvaležni. 

Sistem delavnice mi je zelo všeč: predavanja in vaje kombinirana s samoizobraževanjem. V Preddvoru, kjer se je delavnica odvijala je bilo fantastično. Naučil sem se veliko praktičnega, kar sem lahko tudi sam takoj preizkusil v praksi. Spoznal sem veliko  novih, zanimivih ljudi. 

Najzanimivejši se mi je zdel predavatelj Sašo Pokovec, s katerim se še sedaj velikokrat slišiva in iščeva možnosti za nove izboljšave v Zdravstvenem domu Lenart. Z veseljem sem prihajal na delavnice - svoj čas sem si, kljub mnogim obveznostim organiziral tako, da me tiste štiri dneve, ko je bil termin za novo delavnico, nič ni moglo odvrniti od tega, da bi se je udeležil.

 
Doma sem preštudiral veliko izobraževalnih programov, ki so nam bili na voljo v sklopu delavnice. Video programi so  učinkoviti in zanimivi, ker dobiš veliko informacij  v razmeroma kratkem času. Prikazujejo primere iz prakse. V videoprogramu so prikazane tipične napake, ki jih delamo, ne da bi se jih zavedali (včasih so te napake namerno še bolj potencirane, karikirane) in velikokrat se zaveš, kaj vse delaš pri delu narobe tudi sam. V filmu je vedno prikazan tudi pravilen postopek dela in reagiranja v določeni situaciji. Avdioprograme sem največkrat poslušal v avtomobilu, knjige pa sem prebral le diagonalno, ker žal za vse nisem imel časa. Trije tedni, med posameznima dnevoma delavnice zelo hitro minejo.
Čas za samoizobraževanje sem si vzel bolj v večernih urah. V povprečju sem vsak dan  študiral po 20 minut. Seveda kakšen dan nič, kakšen drug dan pa po uro ali več. Preštudiral sem 32 različnih izobraževalnih programov. Če bi se delavnice še enkrat udeležil, bi se potrudil, da bi jih preštudiral še več.

V teh nekaj mesecih sem dobil na predavanjih in s samoizobraževanjem ogromno znanja in novih idej. Ko sem na novo naučeno preizkusil v praksi in videl, da deluje, mi je to počasi prešlo v podzavest, tako da sem začel v mnogočem tudi drugače razmišljati in gledati na življenje. Bolj dovzeten sem postal do sodelavcev, bolje jih znam voditi,... Podrejeni so večkrat prišli k meni s problemi in sam sem iskal rešitve. Sedaj pridejo s problemi in z vsaj tremi do štirimi predlogi za rešitev. Skupaj potem poiščemo najboljšo. To je poleg dobre izrabe časa (naučil sem se, da vsega ne opravim več sam) koristno tudi za odnose in motivacijo zaposlenih – čutijo se bolj pomembni, prevzemajo več odgovornosti in veliko bolj jim zaupam.
Kot sem že prej omenil, je najboljše česar sem se na delavnici naučil organizacija časa. Nisem namreč samo direktor ampak tudi zdravnik v  ordinaciji.  Zjutraj pridem v pisarno ob 6:30. Do 9h sem v pisarni, od 9h do 12h v ordinaciji, od 12h do 16h pa zopet v pisarni. Navadno v pisarni opravljam bolj pomembne stvari v jutranjem času, popoldne pa bolj rutinske. Za boljšo organizacijo aktivnosti sem si v Video centru kupil tudi planer. Planiranje je v bistvu zelo enostavno. Pomembna je samodisciplina, naučiti se je potrebno postaviti prioritete, jih zapisati  in opraviti zapisano. Če mi ne uspe opraviti vsega, si to planiram za drug dan. Pomembno je, da sledim prioritetam. Čas si organiziram tako, da z delom zaključim ob 16h, zavleče se lahko tja do 17h, a ne več, kot je bilo to v preteklosti, do 20h. Naučil sem se, da več ne nosim dela domov. 100% se posvečam stvarem in ljudem, s katerimi sem tisti trenutek. V preteklosti skoraj nisem imel prilike videvati hčerke, vse to pa potegne za sabo veliko drugih stvari v družinskem odnosu. Sedaj imam dovolj časa za družino, privoščil sem si tudi daljše počitnice.

Na delavnico sem začel postopoma in kontinuirano pošiljati tudi sodelavce. Mojo pomočnico, glavno medicinsko sestro, sedaj tajnico, za kasneje pa imam v planu že določenega zdravnika in fizioterapevta. Po naravi nisem egoističen človek, zato bi rad, da se tudi moji podrejeni naučijo to, kar sem se jaz. Tako bom lažje komuniciral z njimi, ker se bomo bolje in lažje sporazumeli, kar pa nam bo  tudi olajšalo delo. Z ženo sva se odločila, da se bo delavnice udeležila tudi ona. Žena sicer ne dela v isti organizaciji, a  delavnica je zelo pomembna tudi za osebni in ne samo za poklicni razvoj.

Sodelavki, ki sta se udeležili delavnice sta se v marsičem spremenili. Pristop na profesionalnem področju je drugačen, znata se bolje organizirati, komunikacija je drugačna, ko imata problem, prideta do mene s predlogom rešitve. Izboljšali smo se v timskem delu.

Postavili smo si vizijo in cilje. Trenutno smo tik pred pridobitvijo ISO standarda, poleg tega pa tudi poizkušamo organizirati vsako delovno mesto kot  samostojno entiteto, ki bo morala poskrbeti sama zase tako finančno kot organizacijsko. Vsak bo dobil na voljo določena sredstva, s katerimi bo lahko razpolagal: npr. za izobraževanje in ostalo, kar potrebuje. Tako bodo vsi zaposleni bolj racionalno razpolagali z denarjem, kajti finance niso samo skrb direktorja ampak se tičejo vseh. Vsak se mora vprašati: kaj lahko jaz naredim za izboljšanje stanja. Tudi zdravstvo ne živi več v istem sistemu kot v preteklosti in  to ni lahko razumeti zaposlenim, še posebej starejšim.

S predavateljem Sašom razmišljava o projektnem delu, ki ga bodo  na delavnici oblikovali zaposleni in s tem pomagali pri uresničitvi zastavljenih ciljev. Stvar še ni čisto dorečena, čaka naju še nekaj pogovorov. Dosega ciljev pa je seveda odvisna tudi od državne uprave. Za nas pa je pomembno, da smo si zastavili cilje, ker jih le tako lahko dosežemo.

KER ZELO CENIM SVOJI SODELAVKI IN NJUNO MNENJE, DODAJAM NJUNE MISLI O DELAVNICI TEHNIKE REŠEVANJA PROBLEMOV!

 

Ladislava Kovačič
glavna medicinska sestra v Zdravstvenemu domu Lenart

Izobraževanje mora biti kontinuirano.  Pri vodstvenemu kadru, ki se je začel udeleževati delavnice Tehnike reševanja problemov, se poznajo spremembe predvsem v boljšem timskem delu, komunikaciji, motivaciji,... Čeprav v moji skupini na delavnici ni bilo nikogar drugega iz moje stroke, sem se z udeleženci veliko pogovarjala in delila mnenja, saj sem kot glavna medicinska sestra vodja zaposlenim in prav ta vidik me je družil z ostalimi udeleženci. Vodenje je umetnost in velikokrat je zelo težko voditi ljudi, ker lahko že en problematičen sodelavec podre ves  koncept, ki ga pripravim za izboljšanje dela. Od delavnice sem odnesla veliko dobrih idej za boljše vodenje zaposlenih. Všeč mi je bilo veliko praktičnih primerov. Zdravstveni delavci imajo navadno bolj strokovna izobraževanja, kjer ni velikega poudarka na organizaciji, komunikaciji in vodenju. Ti vidiki pa so za vodilne zdravstvene delavce najtežji. Projekt si zastaviš, organiziraš,  potem pa mnogokrat naletiš na vsaj enega zaposlenega, ki ti stvari zakomplicira. Menim, da je ta delavnica primerna tudi za zdravstvene delavce iz drugih ustanov. Ko se srečam z glavnimi sestrami iz drugih zdravstvenih domov jih nagovarjam, naj delavnico predstavijo nadrejenim in  se je skupaj z njimi udeležijo. Izobraževanje je po mojem mnenju najboljša investicija. In poleg strokovnega znanja, ki ga bomo morali nadgrajevati tudi v prihodnje, bo vse pomembnejše tudi znanje o vodenju, komunikaciji, motivaciji….

 

                                                                                          

Delavnica je bila dobro zastavljena, veliko bolj dinamična od ostalih monotonih strokovnih usposabljanj. Zdi se mi pomembno, da je organizirana izven podjetja na tako lepi lokaciji, ki že sama po sebi motivira. Do sedaj sem se udeleževala delavnic in seminarjev strogo vezanih na mojo stroko in prav vesela sem, da sem se lahko udeležila tudi te, ki je čisto drugačna. Preštudirala sem  veliko različnih programov na različne teme: od vodenja do motivacije, timskega dela, organizacije časa in še številnih drugih. Všeč so mi bile knjige, ki pokrivajo tudi bolj privatne teme – osebni razvoj in ne samo strogo strokovne, katerih sem do sedaj prebrala že veliko. Ideje iz različnih programov sem narekovala kar v diktafon in za cilj imam vse to tudi zapisati. Prepričana sem, da je delavnica imela vpliv tako na moje profesionalno kot na osebno življenje. Veliko stvari sem imela že prej dodelanih, a menim, da sem sedaj boljše organizirana, boljše planiram čas, imam več moči in sem veliko bolj odločna. Veliko boljše tudi delegiram delo svojim sodelavcem. Vodstveni tim, ki se je udeležil delavnice je že prej dobro sodeloval, sedaj pa smo timsko delo in komunikacijo še nadgradili. Po mojem mnenju je delavnica primerna tudi za druge zaposlene v zdravstvenih institucijah in seveda v drugih podjetjih. Iz Zdravstvenega doma Lenart, kjer je zaposlenih 55 ljudi, se bodo  delavnice udeležili še številni.
Z delavnico sem bila izredno zadovoljna in bi želela še ponovitveno in dopolnilno delavnico ter tudi nadaljevanje možnosti samoizobraževanja. Pametno, bi bilo, če bi imeli v podjetju svoj lasten učni center, tako da bi bili taki izobraževalnimi programi vedno vsem na voljo.